Natisni stran

Območja v Sloveniji

Uradni podatki o območjih so v prilogi k uredbi o območjih Natura 2000 iz leta 2016. Grafične prikaze območij si lahko ogledate na Naravovarstvenem atlasu Zavoda RS za varstvo narave, v zavihku Natura 2000. Standardni obrazci Natura 2000 za posamezno območje so objavljeni na Pregledovalniku Natura 2000 (Natura 2000 Viewer) Evropske okojske agencije, v angleškem jeziku.

Slovenske gorice - doli

Koda: SI5000004
 
Koda območja po Direktivi o pticah (SPA): SI5xxxxx; Koda območja po Habitatni direktivi (pSCI): SI3xxxxxx

Alp:

Cel: X

Površ¡ina: 4960 ha ha

Geografski opis

Slovenske gorice so ena najbolj individualiziranih krajin na Slovenskem.  Značilna so nizka slemena in griči, prekinjeni s številnimi rečnimi dolinami. Te se raztezajo od severozahoda proti jugovzhodu. Podolgovate, domala premočrtne rečne doline oblikujejo značilno pokrajino dolov. Ta krajinski tip Slovenskih goric prevladuje tudi na IBA-ju, izpričan z imeni vasi, kot sta Jurovski dol in Spodnji Jakobski dol. Vzdolž najdaljših in najširših dolov tečejo potoki Velka, Globovnica in Jakobski potok. Samo tod najdemo nekoliko večja strnjena naselja, sicer so kmetije na gosto razporejene v dolgih nizih po slemenih goric (PERKO & OROŽEN ADAMIČ 1998).

Na jugozahodni strani se IBA začne na zgornjem koncu Jezera Pernica, tako da vključuje mokrišče ob izlivu Jareninskega in Vukovskega potoka. Meja poteka nato proti severu do Grušove, kjer zavije nad Sv. Jakobom v smeri vzhoda, tako da objame kraje Ročica, Zgornji Gasteraj in Žitence. Na zahodni strani se meja
drži magistralne ceste Lenart - Trate, nato pa se usmeri skozi Spodnji Gasteraj proti naselju Spodnje Partinje. Od tukaj poteka proti zahodu do Vukovja ob Jezeru Pernica.

Geološko so Slovenske gorice del nekdanjega bazena Panonskega morja. Zgrajene so iz rahlo nagubanih, slabo sprijetih neogenskih morskih usedlin. Slovenske gorice imajo prehodno panonsko celinsko podnebje. Značilen je temperaturni obrat, zato imajo pobočja in slemena v povprečju nekoliko višje temperature kot dna dolin (PERKO & OROŽEN ADAMIČ 1998).

Zgibanka Doli Slovenskih goric - kjer še sliši peti zlatovranko (pdf, 1,2 mb)

Razširjenost

Območje dolov Slovenskih goric je edino območje v Sloveniji, kjer še gnezdi zlatovranka Coracias garrulus. Zlatovranke gnezdeče na območju IBA oblikujejo z 8-12 pari zlatovrank v bližnji avstrijski štajerski (P. SACKL, ustni vir) enotno populacijo. Združena slovensko-avstrijska populacija oblikuje sam rob  trenutnega areala vrste v tem delu Evrope. Najbližja druga gnezdišča zlatovrank so trenutno oddaljena okoli 100 kilometrov (B. ŠTUMBERGER, pisni vir).

Do začetka sedemdesetih let je zlatovranka naseljevala vso subpanonsko območje in ravnice Slovenije. Razpršena poselitev v Slovenskih goricah se je po letu 1998 skrčila na območje IBA. Na tem območju je še v začetku devetdestih let uspešno gnezdilo najmanj 7-10 parov. V obdobju 1998 - 2002 je gnezdilo 3-5 parov (F. BRAčKO & B. ŠTUMBERGER, pisni vir). Mozaično kulturno krajino dolov IBA še danes in v primerjavi z Zahodno Evropo v visokih gostotah označujejo vrste kot so: zelena žolna Picus viridis, smrdokavra Upupa epops, pogorelček Phoenicurus phoenicurus, divja grlica Streptopelia turtur, rjavi srakoper Lanius collurio in rumeni strnad Emberiza citrenella.

Žal med gnezdilci z veliko verjetnostjo ni več črnočelega srakoperja Lanius minor. Tu je gnezdil do leta 1997 posamično ali kolonijsko (do 12 parov v koloniji). Manjša kolonija kavk Corvus monedula v Jakobskem gnezdi v  naravnem gnezdišču. Gozdne kolonije kavk v drevesnih duplih so zadnja leta v Sloveniji izjemno redke.

Ocena ogroženosti

Kar 50% visokodebelnih sadovnjakov območja je bilo posekanih v zadnjem desetletju. Zlasti po suši sredi devetdesetih let. V povezavi s travišči in ekstenzivnimi pašniki so ti najpomembnejši prehranjevalni habitat zlatovrank. Medtem, ko tradicionalna kmetijska raba v vlažnih predelih (npr. močvirni travniki) izginja, je raba izven vlažnih in delno izsušenih dolov še takšna, da bi jo v Zahodni Evropi označili za nego krajine oz. habitatov.

Tudi melioracije so pomembno vplivale na zmanjšano količino plena zlatovrank in drugih lovcev na velike žuželke na primer smrdokavre in črnočelega srakoperja. K sreči na splošno ni prišlo do zložbe zemljišč. Tako je podeželski mozaik z glavnino atributov ostal ohranjen. Pomemben dejavnik ogrožanja je vedno hitrejša sprememba rabe travišč in pašnikov: del teh površin je spremenjen v monokulturo koruze, del se jih zarašča, del pa je spremenjen v pregnojena (silažna) travišča in intenzivne pašnike. Poseben problem je nazadovanje ekstenzivne paše, zlasti drobnice.

Ta je še nedavno oblikovala kratkotravnate površine prepredene z neporaslimi stezami za živino ipd. vzdolž katerih so plenile žužkojede ptice. Na nekaterih delih območja je čutiti vpliv pomanjkanja rekvizitov (npr. posamezna drevesa z suhimi vejami), kjer so žužkojede ptice prežale na plen. Poenostavitev kmetijske rabe s pospeševanjem pridelave je odgovorna za nazadovanje večine naštetih vrst ptic v preglednici.

Negativen vpliv na populacije ptic je imela tudi sprememba in opustitev  okopavin in tradicionalnega mozaika žitnih njiv s paleto starih sort.


VRSTE
    HABITATNI TIPI

      Na vrh