Alpske reke in zelnata vegetacija vzdolž njihovih bregov
(24.221) Razmeroma nesklenjeni sestoji visokih steblik in nizkih grmičev kot pionirske združbe na prodiščih gorskih rek in potokov.
(24.222) Razmeroma sklenjeni sestoji visokih steblik in nizkih grmičev kot pionirske združbe na prodiščih sredogorskih rek in potokov.
Alpske reke so vsi vodotoki, ki izvirajo v gorah, in sicer od izvira do nižinskih predelov. Na obeh straneh je določitev meje relativno težavna. Le redki, večinoma večji izviri iz skale, so jasni. Velike količine vode pa v potok in kasneje v reko prispevajo hudourniki brez natančno določenega izvira, oziroma s premikajočim se izvirom. V Skandinaviji v tej skupini registrirajo tudi majhne izvire z Eriophorum scheuchzeri in Racomitrium canescens. Dolvodno mejo alpske reke lahko določimo tam, kjer se tok toliko umiri, da začne meandrirati. Običajno odtlej ni več pravih prodišč, ampak peščena in niže muljasta obrežja.
Vegetacija je dveh vrst. V gorah, kjer je reka še potok, gre za večinoma sklenjeno rušo, ki tudi ščiti obalo pred odnašanjem. V teh primerih sicer vegetacija prehaja v gorsko travišče, ima pa vseeno nekaj značilnosti bližine mokrih tal. Drug primer so prava prodišča, ki so širša, dvignjena nad vodno gladino (vendar pogosto za krajši čas zalita ob višji vodi) in tudi bolj obsežna. Območje je manj stabilno.
Vegetacija je tu redkejša, vendar še brez lesnih vrst v sklenjenih sestojih. Značilna prodiščna pionirska vegetacija z naravno sukcesijo razmeroma hitro prehaja v vrbišča in ta kasneje v klimaksne gozdne združbe, tako da je za obstoj tega habitatnega tipa nujno potrebna ohranjena rečna dinamika bolj ali manj hudourniških vodotokov, ki z občasnim zasipavanjem s prodom, z erozijo in postopnim premikanjem rečne struge ohranja mozaik najrazličnejših obrečnih habitatnih tipov, od popolnoma golih prodišč preko zelnate vegetacije s postopno vse večjo pokrovnostjo do vrbišč in logov.
Habitatni tip je razširjen v vseh gorstvih Evrope. Španci ga ne navajajo. V Sloveniji je ta habitatni tip razširjen v gornjih tokovih močno prodonosnih rek predvsem na območju apneniških Alp. Tako rekoč kjerkoli se doline teh alpskih rek dovolj razširijo in izravnajo, da omogočajo odlaganje proda nekoliko stran od stalno zalite struge, se oblikuje preplet značilnih prodiščnih habitatnih tipov.
Žal so struge mnogih alpskih potokov in rek že močno regulirane ali pa na obsežnejših prodiščnih območjih industrijsko izkoriščajo prod, tako da je ta habitatni tip sicer še razširjen, vendar marsikje že zelo prizadet ali le fragmentarno razvit.
Obravnavani habitatni tip je v Sloveniji še razširjen v primarnem geografskem obsegu, vendar pa je kvaliteta posameznih območij tega habitatnega tipa bistveno poslabšana. Za razliko od nekaterih drugih naravovarstveno pomembnih habitatnih tipov, lahko zelnata prodiščna vegetacija obstane le z ohranjanjem razmeroma hitre dinamike naravnega spreminjanja habitatnega tipa ob prodonosnih rekah, tako težko govorimo o stabilnosti habitatnega tipa.
Nihanja so torej za obstoj tega habitatnega tipa nujna, vendar pa mora do nihanj prihajati zaradi naravnih razlogov (rečne dinamike), saj so s tem spremembe reverzibilne, medtem ko človekovi posegi kot npr. regulacija vodotoka ali izkopavanje proda lahko zelo hitro povzročijo ireverzibilne spremembe v kompleksnem prepletu obrečnih habitatnih tipov.
Navedeno sta tudi glavna dva vzroka ogroženosti tega habitatnega tipa, ki ga nadalje ogrožajo še: množični turizem (predvsem splavarjenje in "soteskanje"), do neke mere pa tudi množičnost obiskovanja prodišč zaradi ribolova, kopanja itd.