Vodotoki v nižinskem in montanskem pasu z vodno vegetacijo zvez Ranunculion fluitantis in Callitricho-Batrachion
Sestoji zakoreninjenih vodnih rastlin (Callitriche spp., Potamogeton nodosus, Ranunculus subg. Batrachium itd.) vključno z mahovi in makroskopskimi algami. Čeprav vsebina priročnika EU za FFH habitatne tipe ni popolnoma jasna, obravnavani habitatni tip očitno obsega vse tekoče vode z zakoreninjenimi plavajočimi semenkami, razen tistih, ki zaradi počasnosti vodnega toka fitocenološko bolj spominjajo na makrofitsko vegetacijo stoječih voda.
V Sloveniji je stanje tega habitatnega tipa razmeroma slabo poznano, nekoliko podrobneje so v zadnjih letih preučevane le nekatere nižinske reke, v katerih se ta habitatni tip razmeroma obilno pojavlja, o pojavljanju drugod pa lahko sodimo bolj iz razpršenih florističnih podatkov, od katerih so številni tudi zelo stari ali zaradi taksonomsko kritičnih skupin nezanesljivi.
Kot tipično azonalni habitatni tip je zelo razširjen, praviloma pokriva le majhne površine, povsod vezan na tekoče vode. Bolj je pogost in lepše razvit v dolnjih tokovih rek, torej predvsem v nižinskem pasu. Ker reke pogosto služijo kot kanali za odvajanje odpadnih voda in odpadkov in ker jim preoblikujejo struge zaradi hitrejšega odvodnjavanja, je ta habitatni tip po vsej Evropi razmeroma ogrožen.
Habitatni tip je v Sloveniji splošno razširjen predvsem v dolnjem toku razmeroma naravnih vodotokov, zaradi hitrejšega toka se fragmentarno in z osiromašeno vrstno sestavo pojavlja v srednjem toku. V številnih rekah in potokih ta habitatni tip manjka ali je nepopolno razvit, saj na njegov razvoj vpliva več dejavnikov, kot npr. hitrost toka, zgradba sedimenta, zgradba struge, zasenčenost struge, vnosi snovi.
Obremenjevanje voda je v porastu, kar vpliva na stanje vodne vegetacije. Poraslost obrežja je motena (košnja ali obdelovanje do roba struge, ribiška stojišča, izkrčena obrežna vegetacija, poraslost s tujerodnimi vrstami…), blažilni vpliv obrežnega pasu se tako manjša in ogroženost habitatnega tipa narašča. Vodnogospodarski posegi, ki spremenijo zgradbo struge ter tako vplivajo na ekološke razmere, so poleg točkovnega in razpršenega onesnaževanja, najpomembnejši negativni vpliv na ta habitatni tip.
Po posegu ni več raznolikih mikrohabitatov in ekoloških niš, hitrost vodnega toka se zaradi izravnave in poglabljanja struge poveča, zaradi česar se spremeni zgradba substrata (odplavi muljasto in drobnozrnato frakcijo) in zakoreninjanje ni več možno. Makrofite zaradi lažjega ribarjenja pogosto odstranjujejo. Manjši je vpliv različnih oblik rekreacije na vodi, predvsem kopanja in čolnarjenja.
Tako lahko z gotovostjo trdimo, da se obseg obravnavanega habitatnega tipa v Sloveniji zmanjšuje, vendar obseg zmanjševanja ni znan. Kjer ni neposrednih motenj, ki bi jih povzročal človek, je stanje habitatnega tipa stabilno, žal pa so taka območja zelo redka.