Travišča z velikim deležem težkih kovin z vegetacijo reda Violetalia calaminariae
Travišča z velikim deležem težkih kovin z vegetacijo reda Violetalia calaminariae
I.Tomažič
Travišča z velikim deležem težkih kovin z vegetacijo reda Violetalia calaminariae
I.Tomažič
Travišča z velikim deležem težkih kovin z vegetacijo reda Violetalia calaminariae
I.Tomažič
Travišča z velikim deležem težkih kovin z vegetacijo reda Violetalia calaminariae
I.Tomažič
Travišča na s težkimi kovinami onesnaženih tleh. Pokrovnost tal z višjimi rastlinami nizka. Prevladujejo lišaji in mahovi. Travišča na s težkimi kovinami bogatih tleh se naravno razvijajo na območjih, bogatih s površinskimi rudami svinca in cinka, kar je na območju današnje Slovenije skrajno omejen fenomen, pa tudi v Srednji Evropi so to v glavnem sekundarne traviščne združbe razvite na arheoloških jaloviščih, ki izvirajo iz predzgodovinskega obdobja.
Na najrazsežnejših območjih s površinskim pojavljanjem rud svinca in cinka je tako v zadnjih nekaj 10.000 letih očitno prišlo do speciacije in nastanka nekaterih dovolj jasno prepoznavnih vrst in podvrst, v Sloveniji pa je ta pojav tako prostorsko omejen in oddaljen od drugih ekološko podobnih območij, da so se take združbe razvile le v zelo okrnjenem obsegu, vrstno siromašnejše in brez kakih izključnih značilnic.
Fitocenološke razmere še niso bile podrobno preučene, Ernst (1974) za gornjo Mežiško dolino navaja 3 popise, ki jih uvršča v združbo Thlaspietum cepaeifolii, vendar bi to utegnile biti združbe z ranim mošnjakom (Thlaspi praecox), ki je v tem koncu Slovenije pogostejši. Poleg omenjene združbe bi utegnili biti tudi v Sloveniji še združba z gerardovo črvinko (Minuartia gerardii) (cf. Grabherr & Mucina 1993) in še kaka nadaljnja združba s prevladujočo pisano vilovino in/ali spomladansko reso.
Ta habitatni tip je v Evropi le zelo raztreseno razširjen. Čeprav se ponekod pojavljajo tudi majhne površine, na katerih zaradi izdanjanja kovinskih rud lahko govorimo o primarnosti tega habitatnega tipa, so danes največje površine tega habitatnega tipa razvite na več stoletij do več tisočletij starih jaloviščih opuščenih rudnikov (Pott 1996).
V neposredni soseščini slovenskih nahajališč tega habitatnega tipa so površine s precej bolj popolno razvito vegetacijo, vezano na visoko vsebnost težkih kovin v tleh, na avstrijski strani Karavank, kjer se poleg vrst, omenjenih za Slovenijo, pojavljajo tudi nekatere izključne značilnice, kot npr. okroglolistni mošnjak (Thlaspi cepeaefolium ssp. rotundifolium) (Grabherr & Mucina 1993). Glede na to, da se v tako bližnjih krajih pojavljajo kar tri rastlinske združbe prav znotraj tega habitatnega tipa, bi kazalo tudi naša nahajališča podrobneje fitocenološko preučiti.
V Sloveniji so območja bogata s cinkovo in svinčevo rudo raztresena po Alpah. Največje površine obsegajo stara jalovišča, ki so še vedno bogata s težkimi kovinami, prav v gornji Mežiški dolini, kjer je najbolj nedotaknjeno veliko območje z visoko vsebnostjo svinca in cinka približno kvadratni kilometer obsegajoča Dolina smrti nad Žerjavom.
Številna druga jalovišča v okolici so v zadnjih letih že sanirali (nasuli nekontaminirano prst, nasadili drevje…), s čimer so polnaravno traviščno vegetacijo bolj ali manj uničili. Pregledati pa bi kazalo tudi nekatera območja, na katerih se pojavlja okroglolistni mošnjak (Thlaspi cepeaefolium ssp. rotundifolium) predvsem v zahodnih Julijskih Alpah, saj je ta vrsta značilnica ene od združb tega habitatnega tipa.
Tako kot drugod v Evropi (Ernst 1974), je ta habitatni tip tudi v Sloveniji razvit le na majhnih in raztresenih površinah, ki so v glavnem rezultat nekdanjega izkopavanja svinčeve in cinkove rude. Ker pa predvsem visoka vsebnost za številne rastline toksičnih kovinskih ionov v tleh preprečuje uspevanje neprilagojenim rastlinskim vrstam, so posamezni otočki tega habitatnega tipa razmeroma stabilni in tudi naravna sukcesija na njih poteka zelo počasi.
Čeprav so območja tega habitatnega tipa v glavnem plod delovanja človeka, pa ga danes ogroža prav človekovo delovanje. Za razliko od nekaterih drugih tipov travišč, ki jih ogroža predvsem opuščanje rabe, je ta habitatni tip najbolj ogrožen zaradi človekove želje po sanaciji. S tako nenaravno »parkovno« sanacijo so bila v zadnjem času že uničena ali prizadeta številna stara jalovišča v gornji Mežiški dolini, na katerih so se že začele naseljevati značilnice tega habitatnega tipa.
Kljub nasipavanju jalovišč z nekontaminirano prstjo pa so sanacije vsaj za nasajene lesne vrste verjetno neuspešne, saj z globljim koreninskim sistemom kmalu prodrejo v globlje plasti jalovišč, bogate s kovinami, kar najprej zavre rast in razvoj dreves, čez čas pa ta praviloma propadejo.