Območja

Ljubljansko barje je v zavesti slovenskih ornitologov že dolga leta zasidrano kot eno izmed najpomembnejših območij za ptice pri nas. Nekaj je k temu prispevala zelo dobra raziskanost območja, še bolj pa številne ogrožene vrste ptic in njihovi habitati na površini, ki je v primerljivem obsegu ne najdemo nikjer več v Sloveniji. Najpomembnejši življenjski prostor na Ljubljanskem barju so nedvomno vlažni travniki. Na njih je vezana naša daleč največja lokalna populacija kosca Crex crex, saj predstavlja kar okoli 40% celotne slovenske populacije (TRONTELJ 2001).

Najvišje gostote kosca ponekod na barju presegajo 10 teritorialnih samcev / km2, najdemo pa jih predvsem na predelu med Bevkami in Notranjimi Goricami. Kosci najraje naseljujejo spomladi dalj časa poplavljene travnike z brestovolistnim osladom Filipendula ulmaria, ki se kosijo precej pozno. Dva popisa opravljena v devetdesetih letih sta dala slutiti, da je populacija kosca na Ljubljanskem barju ostala dokaj nespremenjena (TRONTELJ 1995 in 2001).

Nasprotno pa je ponovljen popis leta 2002 dal precej manjše število koscev. Iz rezultatov teh treh štetij še ne moremo zanesljivo sklepati o negativnem populacijskem trendu, je pa to gotovo razlog več za zaskrbljenost. Zaradi naglega izginjanja koščevega habitata na Ljubljanskem barju, bi se namreč žalostna domneva utegnila izkazati za resnično. Seveda je odveč ponovno poudarjati, da bi morali zaradi gnezdenja globalno ogrožene vrste v takšnem številu nemudoma sprejeti ustrezne ukrepe za ohranitev ekstenzivnih barjanskih travnikov.

V podobnem habitatu kot kosec gnezdi tudi prepelica Coturnix coturnix. Za razliko od kosca jo srečamo tudi na žitnih poljih, kjer pa so njene gostote bistveno nižje. Prebivalka strukturirane barjanske pokrajine prepredene z jelševimi mejicami, grmovjem in vmes ležečimi odprtimi predeli, je pisana penica Sylvia nisoria. V primernem habitatu lahko dosega precej visoke gostote (TRONTELJ 1994). Izmed nekvalifikacijskih vrst ptic je zelo pomembna vrsta na Ljubljanskem barju repaljščica Saxicola rubetra. Repaljščica dosega tukaj za srednjeevropske razmere izjemno visoke gostote.

TRONTELJ (1994) domneva, da gre za največjo koncentracijo in eno največjih lokalnih populacij v Srednji Evropi. Omeniti velja še velikega škurha Numenius arquata, ki ima tukaj edino gnezdišče v Sloveniji. Nekoliko manj jasen je ornitološki pomen Ljubljanskega barja za prezimujoče vrste ptic. V nižinah je po Sloveniji v zimskem času precej razširjen pepelasti lunj Circus cyaneus, vendar nikjer ni tako številen kot prav na Barju. Tukaj lahko pogosto z ene točke opazujemo več osebkov te vrste med značilnim lovom nizko nad tlemi.

(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)