Skip to main content

Terensko kartiranje gorskih obrečnih gozdov v pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe

Gozdarski inštitut Slovenije (GIS) in Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) sta v projektu LIFE-IP NATURA.SI proti koncu poletja 2020 izvajala terensko kartiranje prednostnega habitatnega tipa 91E0* Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja na pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe. Terensko delo, ki ga je opravila ekipa 9 sodelavcev, je potekalo predvsem v vznožju dolin, na bregovih alpskih vodotokov s hudourniškim značajem. Prvotno opredeljena območja habitatnega tipa 91E0* so bila določena precej nezanesljivo, brez sistematičnega preverjanja na terenu. Na osnovi terenskega kartiranja je potrjena površina sestojev v projektu LIFE-IP NATURA.SI le okoli 5 % površin prvotno opredeljenih con tega habitatnega tipa. Ti sestoji so že po naravi izpostavljeni izrazitemu vplivu hudourniškega vodnega toka, saj ob intenzivnih padavinah in taljenju snega prihaja do močnih sprememb na rastiščih teh gozdov. Velik del obrečne vegetacije je zaradi teh ponavljajočih procesov v inicialni, pionirski fazi in jo uvrščamo tudi v habitatni tip 3240 Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo. Sestoji habitatnega tipa 91E0* pa so ogroženi že zaradi zelo majhnih površin, saj poleg delovanje hudournikov nanje pogosto vpliva tudi človek s posegi v naravo. Na drevesno sestavo sestojev in stanje ohranjenosti vpliva tudi sušenje velikega jesena zaradi jesenovega ožiga in širjenje konkurenčnih vrst, kot sta npr. smreka in bukev. Zaradi tega je zelo majhen delež sestojev HT 91E0* na tem območju v ugodnem stanju.

Območje terenskega kartiranja

Aktivnosti projekta LIFE-IP NATURA.SI potekajo tudi v pilotnem območju Nature 2000 Kamniško-Savinjske Alpe (SI3000264) in Grintovci (SI5000024). Prvo je določeno na osnovi habitatne direktive, drugo pa na osnovi ptičje direktive. Gozdovi v celotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe in Grintovci obsegajo skupaj okoli 27 tisoč hektarov (270 km2), kar predstavlja 74 % celotne površine. Gozdna vegetacija območja Kamniško-Savinjske Alpe in Grintovci je zaradi pestre geološke podlage, talnih razmer, razgibanega reliefa in širokega višinskega razpona od 560 do 2.558 m ter lege v alpskem fitogeografskem območju, izjemno pestra. V bazi ZGS je za to območje evidentiranih 29 gozdnih rastiščnih tipov, kar predstavlja več kot tretjino vseh rastiščnih tipov na območju Slovenije. Med njimi močno prevladujejo različni bukovi gozdovi, saj se pojavljajo na skoraj 75 % gozdne površine območja Kamniško-Savinjske Alpe in Grintovci. Bukove gozdove uvrščamo v habitatne tipa (Natura 2000) Ilirski bukovi gozdovi (HT 91K0) in Srednjeevropski kisloljubni bukovi gozdovi (HT 9110).

gorski obrečni gozdov v Matkovem Kotu
Slika 1: Pogled na Matkov kot na severnem delu IP območja Kamniško-Savinjske Alpe, v katerem smo kartirali gorske obrečne gozdove iz habitatnega tipa HT 91E0* Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja. Foto: Lado Kutnar.

Terensko kartiranje je bilo omejeno samo na Natura območje Kamniško-Savinjske Alpe, ki je bilo določeno po habitatni direktivi. V tem območju so kot kvalifikacijski gozdni habitatni tipi bili določeni Ilirski bukovi gozdovi (HT 91K0), Jugovzhodnoalpski gozdovi rdečega bora (HT 91R0) in Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (HT 91E0*). Slednji naj bi po podatkih baze ZGS pokrival le skromnih 0,01 % celotne površine. Vendar pa smo v projektu zaradi nezanesljivo določene cone posebno pozornost posvetili prav temu prednostnemu habitatnem tipu. Značilno je, da se sestoji habitatnega tipa 91E0* še posebej v gorskem območju praviloma pojavljajo na zelo majhnih površinah. Izhodišča za kartiranje so bila precej nezanesljiva, saj smo morali pregledati vse cone, ki so bile sistematično zarisane od 5 do 30 metrov na vsako stran izbranega vodotoka (odvisno od reliefa in nagiba terena ob strugi), vse od izvirov v visokogorju pa do izlivov v večje vodotoke v vznožju. Podatkov iz gozdarskih baz ni bilo mogoče pridobiti, saj so sestoji tega habitatnega tipa premajhni. Poleg tega pa imajo zelo majhen in nepomemben gospodarski pomen, zato praviloma tudi niso zajeti v gozdarskih bazah.

Značilne vrste gorskih obrečnih gozdov

Habitatni tip Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (HT 91E0*) ob gorskih vodotokih prepoznamo predvsem po naslednjih vrstah, ki prevladujejo v njihovih sestojih:
•    siva vrba (Salix eleagnos),
•    siva jelša (Alnus incana),
•    veliki jesen (Fraxinus excelsior), 
•    rdeči bor (Pinus sylvestris).

siva vrba

Slika 2: Siva vrba (Salix eleagnos) je ena od značilnih in pogostejših drevesnih vrst v obrečnih gozdovih v gorskih območjih, ki jih uvrščamo v habitatni tip Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja (91E0*). V inicialnih, pionirskih fazah je pogosto grmaste oblike z višino le nekaj metrov. Foto: Lado Kutnar

siva jelša

Slika 3: Tudi siva jelša (Alnus incana) lahko tvori samostojne sestoje habitatnega tipa 91E0*. V spodnjem delu vodotokov se ji lahko pridruži tudi črna jelša (Alnus glutinosa), sicer pogostejša v nižinskih predelih. Foto: Lado Kutnar

rdeči bor

Slika 4: Rdeči bor (Pinus sylvestris) je značilna pionirska vrsta, pogosta tudi v gorskih obrečnih gozdovih. Ponekod lahko odrasla drevesa rdečega bora tvorijo tudi razmeroma strnjene sestoje habitatnega tipa 91E0*. Foto: Lado Kutnar

Poleg nosilnih drevesnih vrst se v teh sestojih pojavljajo tudi mnoge druge vrste, kot npr. različne vrste vrb (Salix sp.). Pogosto so primešani tudi različni plemeniti listavci, kot npr. gorski javor (Acer pseudoplatanus), ostrolistni javor (Acer platanoides) in lipe (Tilia sp.). Proti višjim predelom v smeri izvirov vodotokov se jim pridružujejo značilne vrste visokogorja, kot npr. rušje (Pinus mugo) in macesen (Larix decidua). Precej običajno se pojavlja tudi alpski negnoj (Laburnum alpinum). V teh sestojih se lahko razraščata tudi smreka (Picea abies) in bukev (Fagus sylvatica), prevladujoči drevesni vrsti v celotnem pilotnem območju.

Glede na drevesno/grmovno sestavo, prevladujočo drevesno vrsto in rastiščne (ekološke) razmere smo pri terenskem kartiranju habitatnega tipa 91E0* Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja kartirali naslednje podtipe:
(a)    gorsko obrežno (obrečno) sivovrbovje; 
(b)    gorsko obrežno (obrečno) sivojelševje; 
(c)    gorsko obrežno (obrečno) velikojesenovje; 
(d)    obrežno (obrečno) rdečeborovje.

Inicialne (pionirske), pretežno grmovne faze obrečne vegetacije pa smo uvrstili v habitatni tip 3240 Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo, z naslednjima podtipoma
(a)    inicialno gorsko obrežno (obrečno) vrbovje (prevladuje predvsem siva in druge vrste vrb);  
(b)    inicialno gorsko obrežno (obrečno) rdečeborovje.
 

Metode terenskega dela

Terensko kartiranje je vključevalo preverjanje obstoječih in potencialnih površin gorskih obrečnih gozdov, tako dobro razvitih z drevesno vegetacijo, ki jih uvrščamo pretežno v habitatni tip 91E0*, kot tudi pionirskih, inicialnih stadijev s prevladujočo grmovno vegetacijo iz habitatnega tipa 3240. Zanesljivo kartirani sestoji gorskih obrečnih gozdov so pomembni za učinkovitejše upravljanje s temi habitatnimi tipi in za izbor površin za izvajanje morebitnih ukrepov za izboljšanje stanja.
Za orientacijo na terenu in kartiranje ustreznih sestojev smo uporabljali mobilno aplikacijo QField. V njej so bili pripravljeni različni prostorski sloji. Osnovno podlago so predstavljali digitalni barvni ortofoto posnetki - DOF v merilu 1 : 5.000. Poleg mej območja Natura 2000 in obstoječih con habitatnega tipa 91E0* so bile v posebnih slojih prikazane tudi druge prostorske podlage. Za lažjo orientacijo na terenu smo v aplikaciji uporabili sloje glavnih vodotokov ter omrežij gozdnih cest in vlak. Na digitalnem modelu reliefa so bili prikazani višinski razredi in nakloni terena, ki so nam pomagali pri interpretaciji habitatnih tipov pri kartiranju in opisu terenskih razmer. Za analizo in prepoznavanje reliefnih in rastiščnih značilnosti smo uporabljali model reliefa, ki temelji na laserskih posnetkih terena (LiDAR). Na osnovi lidarskih posnetkov je bil prikazan tudi topografski indeks (TPI). Za opredelitev razvojnih faz gozda ter ločevanje med inicialnimi (grmovna višina) in bolj razvitimi (drevesna višina) sestoji smo uporabljali digitalni model krošenj, ki prav tako temelji na laserskem snemanju (LiDAR), s pomočjo katerega izračuna višino vegetacije iz razlike med najvišjimi in najnižjimi odboji. Za območje Kamniške Bistrice je kot podlaga bila dodana tudi fitocenološka karta gozdnih združb (Cvek, 1955).

prikaz prostorskih slojev
Slika 5: Prikaz prostorskih slojev v aplikaciji QField. Primer prikaza mej območja Natura 2000 (zelena, prekinjena črta) in obstoječih con habitatnega tipa 91E0* (rdeča neprekinjena črta) v IP območju Kamniško-Savinjske Alpe. Priprava slojev: Erika Kozamernik

kartirci na terenu

Slika 6: Spoznavanje rastiščnih in sestojnih značilnosti habitatnega tipa 91E0* ter značilnih rastlinskih vrst za potrebe kartiranja. Foto: Lado Kutnar

Rezultati terenskega dela

S pomočjo aplikacije QField in ogleda terena smo v pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe pregledali preko 210 ha površin, ki so bile v preteklosti zelo pavšalno uvrščene v habitatni tip 91E0* Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja. Poleg tega smo pregledali še nekaj sestojev izven obstoječih con tega HT. V obstoječih conah, ki so bile zarisane tudi preko 1500 metrov n.m.v., smo potrdili zelo malo ustreznih sestojev 91E0*. Velik del površin je izpadel že zaradi dejstva, da se sestoji tega HT praviloma pojavljajo le nekje do 1000 m n.m.v. Ob pretežno občasno tekočih vodah nad to nadmorsko višino se predvsem pojavlja različna visokogorska grmovna vegetacija. 
V območju pod 1000 metri n.m.v. smo s pregledom terena skartirali samo nekaj več kot 16 ha sestojev dobro razvite in inicialne obrečne vegetacije, ki jo uvrščamo v HT 91E0* in HT 3240. Le v dobrih 10 ha sestojev je prevladovala drevesna vegetacija, zato smo jih uvrstili v ciljni habitatni tip 91E0*.
Vsak poligon, ki smo ga zarisali na terenu in uvrstili v enega od dveh HT, smo opisali z nekaj ključnimi značilnostmi, kot so šifra HT, podtip, drevesna sestava, pojavljanja pomladka ključnih drevesnih vrst, relief, ocena skalnatosti/kamnitosti, opis pritiskov in groženj, ocena stanja ohranjenosti habitatnega tipa.
 

gorsko obrežno vrbovje s sivo vrbo

Slika 7: Sestoj gorskega obrežnega (obrečnega) vrbovja s prevladujočo sivo vrbo (Salix eleagnos) ob Savinji v bližini Luč. Foto: Lado Kutnar

sive vrbe ob strugi s hudourniškim značajem

Slika 8: Struge vodotokov s hudourniškim značajem pogosto v poletnem času povsem presahnejo. V takih razmerah lahko rastejo pretrgani sestoji sivovrbovja, pretežno grmovne višine. Foto: Lado Kutnar

gosti sestoj sive jelše

Slika 9: Eden redkih primerov strnjenega, gostega sestoja sive jelše (Alnus incana) v Logarski dolini, v katerem so primešani tudi nekateri plemeniti listavci in smreka (Picea abies). Foto: Lado Kutnar

sestoji sive jelše

Slika 10: Sestoji sive jelše so pogosteje bolj redki in presvetljeni, kot je to v primeru sivojelševja na hudourniškem vršaju v Matkovem kotu. Foto: Lado Kutnar

sestoji velikega jesena

Slika 11: Sestoji velikega jesena (Fraxinus excelsior) so razmeroma redki v pilotnem območju. Na sliki je primer velikojesenovja ob Korošici, pritoku Kamniške Bistrice. Ponekod v območju Kamniško-Savinjskih Alp sestoji habitatnega tipa 91E0* Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja razmeroma zvezno prehajajo v habitatni tip 9180*Javorovi gozdovi v grapah in na pobočnih gruščih. Zaradi zveznega prehajanja in nekaterih skupnih drevesnih vrst (v obeh se pojavlja veliki jesen, pogosto pa tudi javorji) je ločevanje in postavljanje mej med njima lahko precej oteženo. Kot glavni kriteriji za uvrščanje sestojev v habitatni tip 91E0* so talne razmere (npr. nestabilna obrečna tla) in neposreden vpliv vode na njihov razvoj. Foto: Lado Kutnar

vrbe in bor

Slika 12: Na obrežju vodotokov v pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe so razmeroma pogosti precej presvetljeni sestoji rdečega bora (Pinus sylvestris). Običajno so jim primešana tudi drevesa sive vrbe (Salix eleagnos), drugih listavcev in smrek (Picea abies). Foto: Lado Kutnar

različne sukcesijske faze obrečne vegetacije

Slika 13: Različne sukcesijske faze rečne in obrečne vegetacije, od gole rečne struge na desni proti bolj razvitim fazam na levi strani. Inicialno, pionirsko fazo vegetacije na sredini lahko uvrščamo v habitatni tip 3240 Alpske reke in lesnata vegetacija s sivo vrbo. Bolj razvite sukcesijske faze v ozadju na levi strani pa uvrščamo v habitatni tip 91E0* Obrečna vrbovja, jelševja in jesenovja. Foto: Lado Kutnar

posamezna drevesa bukve

Slika 14: Delovanju hudourniških vodotokov ponekod daljše obdobje kljubujejo tudi posamezna drevesa bukve (Fagus sylvatica). Foto: Lado Kutnar

rušje in macesen

Slika 15: V grmovni plasti gorskih obrečnih gozdov vsaj v višjih predelih lahko prevladuje tudi rušje (Pinus mugo). Ponekod sestoji obrečnih gozdov in grmišč prehajajo v druge tipe vegetacije, kot npr. dolinsko ruševje (Amelanchiero ovalis-Pinetum mugo). Mednje uvrščamo (dolgo)trajne pionirske stadije na hudourniških vršajih in ledeniškem gradivu v alpskih dolinah ali na zelo strmih erozijskih območjih še v pasu bukovih gozdov. Sestoji dolinskega ruševja sodijo v habitatni tip 4070* Ruševje z dlakavim slečem (Mugo-Rhododendretum hirsuti). Foto: Lado Kutnar

Kaj ogroža gorske obrečne gozdove?

Obrečni gozdovi iz habitatnega tipa 91E0* so med najbolj ogroženimi gozdovi na sploh. To v veliki meri velja tudi za orogene obrečne gozdove, ki se pojavljajo v gorskem svetu. Tudi te gozdove, podobno kot nižinske, neposredno ogrožajo različni posegi v vodni režim vodotokov in same vodne struge. Na splošno v Sloveniji nekatere večje reke, ob katerih je razvit ta habitatni tip, uporabljajo tudi za energetske namene (hidroelektrarne). Zajezitve ali regulacije rek preprečujejo redno poplavljanje vode, ki je pomemben dejavnik za obstoj tega habitatnega tipa. Dodatno degradacijo območij habitatnega tipa ponekod povzroča tudi izkoriščanje različnih rečnih sedimentov, npr. peska in proda.
Tudi v pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe so v struge rek in njihovih pritokov izvajali posege zaradi regulacije vodnega toka. V ozkih dolinah ob gorskih vodotokih so gradili tudi gozdne prometnice, tako utrjene ceste in vlake, ki vsaka po svoje spreminja lastnosti rastišč obrečne vegetacije. Na splošno je ohranitveno stanje tega habitatnega tipa v gorskih predelih manj ugodno že zaradi njegovega pojavljanja na razmeroma majhnih površinah na obrežju vodotokov. Razmeroma majhni sestoji so tako dodatno ogroženi zaradi posegov v ta prostor in intenzivne dinamike vodotokov. Običajno imajo izrazit hudourniški značaj, kar povzroča odnašanje stabilnih tal in onemogoča dolgotrajno uspevanje teh sestojev. V preteklosti je te sestoje ob vodotokih v širših, bolj izravnanih dolinah močno skrčil tudi človek za potrebe kmetijstva, zlasti za pašnike.
Dodatna grožnja za gozdove tega habitatnega tipa je sušenje ključnih vrst, med njimi še posebej velikega jesena (Fraxinus excelsior), ki ga povzroča glivična bolezen jesenov ožig (Hymenoscyphus fraxineus), splošno razširjena bolezen jesenov v Sloveniji. Gliva, povzročitelja jesenovega ožiga, je invazivna tujerodna vrsta.
Poleg te invazivne tujerodne vrste v gorskih obrežnih gozdovih, še posebej v spodnjih delih vodotokov, prihajajo tudi različne invazivne rastlinske vrste, med njimi tudi robinija (Robinia pseudoacacia). Njihovo širjenje ima dodaten vpliv na vrstno sestavo teh sestojev.
Drevesnim vrstam, graditeljicam sestojev gorskih obrečnih gozdov, poleg invazivnih vrst predstavljajo veliko konkurenco tudi prevladujoče avtohtone drevesne vrste v širšem območju. To sta predvsem smreka in bukev, ponekod pa tudi druge vrste. Ti dve drevesni vrsti se iz bližnjih sestojev, kjer sta graditeljici, močno širita tudi v sestoje na bregovih vodotokov.

Eden od prvih možnih ukrepov za izboljšanje stanja sestojev gorskih obrečnih gozdov je že njihovo zanesljivejše prepoznavanja in kartiranje. V pilotnem območju Kamniško-Savinjske Alpe smo ugotovili velika odstopanja med stanjem na terenu in v preteklosti določenih conah habitatnega tipa 91E0*, saj smo potrdili le okoli 5 % prvotno določenih con. V preteklosti je bil velik del obstoječih con habitatnega tipa 91E0* zarisanih (kartiranih) precej nezanesljivo. Ponekod obstoječe cone segajo vse do višin okoli 1800 metrov, čeprav se sestoji tega habitatnega tipa ne pojavljajo na strmih pobočjih v teh nadmorskih višinah (praviloma se pojavljajo le nekje do 1000 metrov n.m.v.). Na območju občasnih vodotokov uspeva predvsem meliščna in naskalna vegetacija, ponekod pa lahko najdemo tudi fragmente gorske grmovne vegetacije, ki jo sicer lahko gradijo tudi nekatere vrste vrb (Salix sp.). 
Na območjih, kjer se pojavljajo sestoji obrečnih gozdov, je treba čim bolj omejiti vse posege v struge vodotokov in njihov obrežni del. Boljše ohranjene sestoje lahko opredelimo kot ekocelice brez ukrepov in jih tako prepustimo naravnemu razvoju. 
V manjšem obsegu je možno izboljševati stanje tudi z nekaterimi gozdnogojitvenimi ukrepi, s katerimi odstranjujemo rastiščem manj ustrezne drevesne vrste, zlasti pa invazivne tujerodne vrste. V sestojih v mlajših razvojnih fazah, kjer je pomlajevanje ciljnih drevesnih vrst oteženo, je možen ukrep spopolnitve s sadnjo ključnih drevesnih vrst. Ta ukrep je smiseln predvsem v sestojih, kjer prihaja do množičnega sušenja dreves velikega jesena. Po sadnji je treba poskrbeti tudi za ustrezno zaščito teh sadik. 

strmi bregovi
Slika 16: Strmi, v skalo vklesani bregovi rek preprečujejo razvoj sestojev gorskih obrečnih gozdov iz habitatnega tipa 91E0*. Foto: Lado Kutnar

strma pobočja

Slika 17: Strma pobočja v legah nad 1000 metrov n.m.v. ne omogočajo razvoja sestojev gorskih obrečnih gozdov iz habitatnega tipa 91E0*. V visokogorju so hudourniške struge vklesane v strma skalnata pobočja. Ob manjših izravnavah ob hudournikih lahko uspeva predvsem meliščna in naskalna vegetacija, ponekod pa lahko najdemo tudi fragmente gorske grmovne vegetacije s posameznimi vrstami vrb (Salix sp.). Pogosto pa do struge vodotokov sega prevladujoče gorska in visokogorska gozdna vegetacija. Foto: Lado Kutnar

slap v Matkovem Kotu

Slika 18: Sedanja cona habitatnega tipa 91E0* je bila določena in zarisana tudi na območju slapa v Matkovem Kotu in nad njim, kjer pa ne najdemo ustrezne vegetacije. Foto: Lado Kutnar

gozdna cesta v Kamniški Bistrici

Slika 19: Gozdna cesta v dolini Kamniške Bistrice je speljana tik ob strugi vodotoka. Gradnja in utrjevanje ceste je bilo izvedeno v ozki dolini v sestojih obrečnih gozdov. Foto: Lado Kutnar

primer posegov v Kamniški Bistrici

Slika 20: Primer posegov v sestoje habitatnega tipa 91E0*, kjer je bil neposredno ob strugi zgrajen podporni zid. Nad njim je bila zgrajena utrjena cestna brežina. Podporni zid brežine je v funkciji usmerjanja toka reke in preprečevanja vodne erozije na cestni brežini ter služi tudi kot mehanski stabilizator cestne brežine. Z gradnjo ceste in nasutjem materiala v cestni brežini so bili povsem ali vsaj deloma degradirani sestoji habitatnega tipa 91E0*. Foto: Lado Kutnar

obrečna vegetacija s sivo jelšo v Logarski dolini

Slika 21: Ob reguliranem potoku v Logarski dolini se je ohranil ozek pas obrečne vegetacije s sivo jelšo. Travnik med potokom in cesto je nastal s krčitvijo loga sive jelše (ostanek sestoja je na sliki 9!). Foto: Valerija Babij

pašniki ob vodotokih

Slika 22: Nekateri pašniki neposredno ob vodotokih so nastali s krčitvijo obrečnih gozdov - na sliki je primer ostanka loga sive jelše in velikega jesena tik pred izlivom potoka Črna v reko Savinjo v Logarski dolini. Foto: Valerija Babij

sušenje jesena

Slika 23: Veliki jesen (Fraxinus excelsior), ki je eden od ključnih drevesnih vrst habitatnega tipa 91E0*, se zaradi glivične bolezni jesenovega ožiga (Hymenoscyphus fraxineus) intenzivno suši in postopoma umira tudi v območju Kamniško-Savinjskih Alp. Foto: Lado Kutnar

robinija

Slika 24: V sestojih habitatnega tipa 91E0* se vsaj v spodnjih delih gorskih vodotokov ponekod že razrašča tudi invazivna tujerodna vrsta robinija (Robinia pseudoacacia), ki lahko izriva avtohtone drevesne in druge rastlinske vrste. Foto: Lado Kutnar

zlata rozga

Slika 25: Ena od groženj za gorsko obrečno vegetacijo je tudi postopen vdor in širjenje različnih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst. Na bregovih Savinje v njenem zgornjem toku se že pojavlja tudi invazivna tujerodna vrsta zlate rozge (Solidago sp.) z značilnimi rumenimi socvetji. Foto: Lado Kutnar

kartirci na terenu

Slika 26: Skupina kartircev gorskih obrečnih gozdov pri usklajevanju stališč in pogledov. Foto: Lado Kutnar

Avtorja: doc. dr. Lado Kutnar, Gozdarski inštitut Slovenije (GIS) in dr. Valerija Babij, Zavod za gozdove Slovenije (ZGS)

Za slepe in slabovidne(CTRL+F2)
barva kontrasta
velikost besedila
označitev vsebine
povečava