Sredi letošnjega oktobra je Hwacheon, majhno mesto v Južni Koreji, za dober teden postal središče sveta - vsaj za strokovnjake, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in ohranjanjem različnih vrst vider.
Na mednarodni kolokvij o vidrah, že deseti po vrsti, kjer se srečujejo nacionalni predstavniki Skupine strokovnjakov za vidre pri IUCN/SSC (Komisiji za ohranitev vrst pri Svetovni zvezi za ohranitev narave), je pripotovalo več kot 150 udeležencev z vsega sveta.
Korejci so dogodku namenili izredno pozornost: vse mesto je bilo v znamenju vider, na vseh drogovih obcestnih svetilk so vihrali praporji z vidrami, nad centrom, kjer je potekalo srečanje, so lebdeli baloni, pročelje centra pa je prekrivala ogromna slika - z vidrami, seveda. Na krožišču pred mostom čez reko Bukhan se dviga nov spomenik vidram, lososom in vodi. Vsak korak po mestu je spominjal na vidre. Župan okraja Hwacheon je poskrbel, da smo udeleženci doživeli in videli vse, kar je na podeželju Južne Koreje mogoče, od plesa v maskah na večernem banketu z ognji do demilitarizirane cone na meji obeh Korej, še vedno ločenih s tremi pasovi bodečih ograj.
Šele na meji med na silo ločenima državama z enim narodom smo doumeli, čemu veliki transparenti »VIDRA - AMBASADORKA MIRU«, ki so nas sprejeli ob prihodu v mesto. Žične ograje namreč preprečujejo ljudem in živalim, da bi prehajali mejo med državama; emigrantke in hkrati imigrantke, ki lahko potujejo po rekah, ki teko s severa proti jugu, so vidre. Zato so postale ambasadorke miru, skritih želja številnih družin, ki se niso videle že nekaj desetletij. V teh spretnih, igrivih živalih, ki ne poznajo političnih meja, vidijo upanje na mir in ponovno združitev razdeljenih dežel. Ob tem postane nesorazmerno velika medijska pozornost razumljiva.
Na korejskem polotoku živi ista vrsta vidre kot v Evropi - Lutra lutra, evrazijska vidra, ki jo ogrožajo podobni dejavniki kot povsod drugod: izguba in fragmentacija habitatov, vse slabša kakovost voda, nezakonito pobijanje… Tudi v Koreji so populacije vider dramatično upadle. Korejsko ministrstvo za okolje je vidro leta 1982 zavarovalo kot »Naravni spomenik št. 330«. Ker se o njeni razširjenosti na azijski podcelini še vedno ve veliko manj kot o razširjenosti v Evropi, kjer imamo že skupno ekološko omrežje Natura 2000, so ustanovili Združenje za ohranjanje korejske vidre (AKOC); to je edina organizacija, ki jo je korejska vlada pooblastila, da se lahko ukvarja z vidrami. Doslej je odprla že šest regionalnih pisarn in odprla rehabilitacijski center za vidre, pomaga tudi drugim azijskih državam in organizacijam pri ohranjanju teh živali, najzahtevnejša in odlično izpeljana naloga doslej pa je bila vsekakor organizacija mednarodnega kolokvija oktobra letos.
Srečanja v Hwacheonu sem se udeležila tudi edina (nacionalna) predstavnica Slovenije in dobila nalogo, da prihodnje leto organiziramo evropsko srečanje IUCN strokovnjakov za vidro pri nas. Zgodilo se bo v Moravskih Toplicah, med 5. in 10. oktobrom 2008. Ob zgledih iz Koreje to ne bo lahek zalogaj.
Marjana Hönigsfeld Adamič
V času mednarodnega kolokvija je bilo v Hwacheonu v Južni Koreji vse v znamenju vider in vode (Fotografija: M. Hönigsfeld Adamič)