Natisni stran
Pomanjšaj Povečaj

Znamke

WWF - evropska močvirska sklednica (31.1.1996)

Močvirska sklednica Emys orbicularis je edina avtohtona želva na Slovenskem. Njeno telo je dolgo od 25 do 30 cm, hrbtni ščitnik je skoraj črn in posut z drobnimi rumenimi pegami. Oklep, ki je iz zgornjega in spodnjega dela, sestavljajo koščene ploščice. Dela ob stiku združuje ozka hrustančna vez. Podobna vez je tudi prečno čez spodnji del oklepa in mu tako daje določeno gibljivost.

  

Glava in preostali vidni deli telesa imajo rumene pege na temni podlagi. Na sprednjih nogah je pet prstov, na zadnjih štiri, ki jih povezuje plavalna kožica. Življenski prostor močvirske sklednice so stoječe vode z muljastim dnom, zaraščenim z vodnim rastlinjem. Prilagojena je življenju v vodi, kjer dobro plava in se potaplja. Hrani se predvsem z živalmi, majhnimi kačami, ribami, žabami, deževniki in rakci. Zaužije tudi nekaj rastlinske hrane.

  

Močvirska sklednica je dejavna približno od konca marca do oktobra, ko se zarije v muljasto dno in tam prezimi. Maja se pari in znese 8 so 10 jajc v izkopano luknjo na peščenem obrežju. Mladiči se izležejo konec avgusta.

Nekdaj je bila precej pogosta na Ljubljanskem barju, ob koncu 19.stoletja pa je skoraj izginila. Zdaj jo spet videvamo, kar je verjetno posledica naseljevanja od drugod. Živi tudi v Istri, Beli krajini, na Primorskem in mogoče še kje v toplih območjih Slovenije. Močvirska sklednica je pri nas močno ogrožena,predvsem zaradi uničevanja njenega življenskega prostora, močvirja. Če se bo to uničevanje, predvsem z regulacijami in onesnaževanjem, nadaljevalo, je nevarnost, da bo tudi pri nas izumrla.

Janez Gregori
Prirodoslovni muzej Slovenije

Več na spletni strani Pošte Slovenije

 

Rastlinstvo - Cvetje Slovenije (1.1.2007)

Po vstopu Slovenije v EU ohranjanje narave v ne zadeva le naše države. Postali smo del širše skupnosti, kjer narava in njeno ohranjanje ne poznata političnih meja.  V evropskem dokumentu direktiva o habitatih med drugim določa temeljni cilj, da mora vsaka država članica zagotoviti ugodno stanje ohranjenosti habitatov rastlinskih in živalskih vrst na način, da določi območja, v katerih jih bo ohranjala. Ta območja tvorijo skupaj z območji, določenimi z direktivo o ptičih, ekološko omrežje imenovano Natura 2000.

Del območij Nature 2000 je določen prav zaradi rastlinskih vrst, ki jih zato imenujemo "kvalifikacijske" vrste, saj pomenijo kriterij za določitev teh območij. Nekateri zato takšne rastline in živali imenujejo kar "evropsko pomembne vrste", saj so pomembne za skupnost EU kot celoto in predstavljajo njeno skupno bogastvo. Za EU prav posebno pomembnih vrst je v Sloveniji le 27 (od okrog 3000 v Sloveniji živečih rastlinskih vrst). Sedem vrst je Slovenija v predpristopnih pogajanjih uspela  na novo uvrstiti na seznam evropsko pomembnih, saj v "starih" članicah ne uspevajo. Preostalih 20 vrst je na seznamu že bilo, njihovi podatki o razširjenosti pa zajemajo tudi Slovenijo.

Ker nekaj od teh vrst velja v Sloveniji za izumrle (Botrychium simplex), napačno navedene (Bromus grossus, Caldesia parnassifolia, Euphrasia marchesettii), neatraktivnega videza (Apium repens, Eleocharis carniolica, Hladnikia pastinacifolia, Arabis scopoliana, Moehringia villosa) ali pa so bile na znamkah nedavno predstavljene (Marsilea quadrifolia).

Tako se je v izboru za znamke, s katerimi bomo počastili enoten evropski prostor, ki ga simbolizira omrežje Natura 2000, znašlo 17 evropsko pomembnih vrst. Med njimi so naši endemiti, endemiti Dinaridov in Alp, vrste v močnem nazadovanju zaradi človekove dejavnosti, vrste z meje svojega območja razširjenosti, vrste redkih in ogroženih rastišč. Vsaka je biser v ogrlici in prav vsako smo dolžni ohranjati za bodoče rodove, sedaj ne več le moralno, ampak tudi pravno.

Sprehodimo se na hitro skozi pomembnice in posebneže, ki jim je pripadla ta čast, da predstavljajo našo floro na prvih rednih znamkah po uvedbi evra:

  • Nepravi sršaj (Asplenium adulterinum) je edina praprot v izboru rastlin za to serijo. V Sloveniji je redka in uspeva samo na posebni geološki podlagi – serpentinitu. Tako ga najdemo le na dveh nahajališčih v skalnih razpokah Bistriškega Pohorja.
  • Čisto slovenski endemit je kranjski jeglič (Primula carniolica) z razširjenostjo od Idrijskega preko Trnovskega gozda do Notranjske: vijoličastocvetne rastline uspevajo v senčnih skalnih razpokah.
  • Rumeni sleč (Rhododendron luteum) je pontska rastlina, rumenocvetni grm, najbolj razširjen okrog Črnega morja; njena tri slovenska nahajališča na Dolenjskem so tako zelo odmaknjena in izolirana od strnjenega območja razširjenosti.
  • Navadna obročnica (Adenophora liliifolia) je zvončnici podobna rastlina, ki je v Sloveniji redka, pojavlja se le na Kočevskem in v Zasavju, o njeni biologiji ne vemo dosti.
  • Tommasinijeva popkoresa (Moehringia tommasinii) je ozek endemit kraških robov od Glinščive pri Trstu preko Kraškega roba v Sloveniji do Buzeta in Sv. Štefana v dolini Mirne. Ta zanimiva rastlina previsnih skalnih razpok se imenuje po tržaškem botaniku in dolgoletnem županu Muziu de Tommasiniju.
  • Jadranska smrdljiva kukavica (Himantoglossum adriaticum) je rastlina polsuhih travnikov, ki ima v Sloveniji dvojno razširjenost: raste v slovenskem delu Istre in na kraških tleh Primorske ter v štajerskih vinorodnih Halozah. Je naša največja orhideja in je v upadanju zaradi opuščanja košnje.
  • Velikonočnica (Pulsatilla grandis) je bila na znamkah že večkrat predstavljena, vendar se njene kuštravosti nikakor ne naveličamo: je stepska rastlina, ki ji je Slovenija bolj na robu njene splošne razširjenosti. Pri nas je le nekaj nahajališč na Štajerskem, najbolj znano je na Boču, kjer pa je praktično iztrebljena.
  • Močvirski meček (Gladiolus palustris) je rastlina vlažnih, s hranili revnih travnikov, ki so v Sloveniji v upadanju. Prav zato je to redka rastlina nenavadne lepote: bližnji pogled nam razodene sorodstvo z eksotičnimi gojenimi gladijolami.
  • Dinarska smiljka (Cerastium dinaricum) je prav gotovo slovenska najredkejša rastlina, saj v eni od vrtač v pogorju Snežnika ne uspeva več kot deset blazinic te rastlinice. Ta visokogorska vrsta ima dinarsko razširjenost in dosega na Snežniku severovzhodno mejo svoje razširjenosti.
  • Bertolonijeva orlica (Aquilegia bertolonii) je endemit jugozahodnih Alp, ki v Sloveniji uspeva na Trnovskem gozdu ter v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah.
  • Loeselijeva grezovka (Liparis loeselii) je neznatna orhideja nizkih barij in povirij, redkih in ogroženih habitatov. V Sloveniji in širše velja za redko vrsto, ogroženo zaradi izginjanja njenih rastišč.
  • Travniška morska čebulica (Scilla litardierei) je vrsta ilirsko-dinarske razširjenosti, ki s svojo modrino krasi vlažne travnike, vendar v Sloveniji (in s tem v EU) samo na Planinskem polju. Na uspevanje populacije negativno vpliva gnojenje na eni in opuščanje košnje na drugi strani.
  • Alpska možina (Eryngium alpinum) je atraktivna visoka steblika z gorskih planin in gozdne meje, ki je povsod v Alpah redka in ogrožena rastlina. Trnati ogrinjalni listi te kobulnice so kovinsko modri, kar ji daje še dodaten čar. V Sloveniji je redka, najlepša nahajališča so na Črni prsti.
  • Zoisova zvončica (Campanula zoysii) je starinska zvončica z zaprtim ustjem cveta (ostale zvončice imajo odprto ustje). Je endemit jogovzhodnih Alp, v Italijo »skoči« do Karnijskih Alp, v Avstrijo npr. na Obir in Peco. Uspeva v skalnih razpokah, kjer uspeva v drobnih blazinicah. Ime je dobila po Karlu Zoisu, botaniku in bratu bolj znanega Žige Zoisa.
  • Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) je vsem znana, po vsej Evropi redka in ogrožena orhideja, z osrednjim listom v cvetu, ki spominja na rumeni copatek. Podobna je eksotičnim tropskim orhidejam, uspeva pa v gorskih gozdovih in na gozdni meji v Alpah in Karavankah, na Idrijskem ter raztreseno tudi drugje, npr. na Gorjancih.
  • Raznolistna mačina(Serratula lycopifolia) je južnoevropska vrsta, ki je v Sloveniji prav tako redka, saj uspeva le na Vremščici in v Čičariji. Tam so njene populacije številčne in velike, saj je primernih travnikov še v izobilju, le zaraščajo se.
  • Primorska košeničica (Genista holopetala) je prav tako ilirsko-dinarska vrsta, ki "skoči" v Slovenijo le na Čaven (ima še dve nahajališči na Tržaškem, sicer pa uspeva v Dinaridih). Raste v kamnitih prepihanih travnikih, kjer imamo pravo mešanico primorskih, alpskih in dinarskih vrst.

Dr. Mitja Kaligarič

Več na strani Pošte Slovenije

Živalstvo - Črtasti medvedek (25.5.2007)

Črtasti medvedek, Callimorpha quadripunctaria (Poda, 1761), sodi med nočne metulje iz družine medvedkov (Arctiidae). Njihove gosenice so porasle z dolgimi dlačicami in spominjajo na »medvede«. Po tej lastnosti je celotna družina dobila slovensko ime »medvedki«. Vrsta je razširjena v južni in srednji Evropi ter sega prek južne Rusije še daleč proti vzhodu v Azijo. V severni Evropi je vrsta redkejša, njena razširjenost pa sega do Baltika.

Mag. Matjaž Jež

Več na strani Pošte Slovenije

 

Živalstvo - Bakreni senožetnik (25.5.2007)

Bakreni senožetnik. Colias myrmidone (Esper, 1780), je dnevni metulj iz družine belinov (Pieridae), ki je tipična vzhodna vrsta. Njegovo življenjsko območje sega od srednje in vzhodne Evrope prek južne Rusije v Azijo. Bakreni senožetnik je prebivalec suhih in toplih travnikov, gozdnih robov in jas od nižin prek gričevij in nizkega hribovja do nadmorske višine 600 metrov. Živo rumena do bakreno oranžna krila merijo okrog pet centimetrov. V sredini sprednjih kril imajo temno rjavo pego, po zunanjem robu pa širok pas enake barve, ki je pri samičkah okrašen s šestimi rumenimi lisami.

Mag. Matjaž Jež

Več na strani Pošte Slovenije

Rastlinstvo - Barjanske rastline (25.3.2011)

Okroglolistna rosika (Drosera rotundifolia)

Okroglolistna rosika je ena od treh vrst rosik, ki uspevajo v Sloveniji; dolgolistna in srednja rosika sta zelo redki vrsti, okroglolistna rosika pa je med njimi še najpogostejša. Sodi v družino rosikovk (Droseraceae), ki so vse močvirske trajnice z enostavnimi listi v rozeti. Okroglolistna rosika ima majhne dvospolne petštevne cvetove bele barve, združene v rahlo malocvetno socvetje. Plod je enosemenska glavica. Toda glavna »atrakcija« pri rosiki seveda niso cvetovi, ampak listi! Ti so pokriti s številnimi pecljatimi žlezami, ki jih – če podrobno pogledamo rosiko od blizu – vidimo kot laske, na katerih se blešči rosna kapljica. Od tod ime rosika. Te »kapljice« so žlezni izločki, ki rastlini omogočajo zunanjo »prebavo« drobnih živalic: mušic, mravelj, pajkov…, ki zaidejo na rastlino, ta pa si z njimi obogati prehrano na mineralno revnih tleh šotnega barja. Rosika je torej paradni primer naše prave mesojede rastline. Sodi med naše z zakonom zavarovane vrste.

Dlakava mahovnica (Oxycoccus palustris)

Rod mahovnic obsega v Sloveniji dve vrsti, razen dlakave imamo še golo mahovnico, obe pa sta si precej podobni, kakor je podobno tudi njuno rastišče – šotno barje. Mahovnica sodi v družino vresovk (Ericaceae), kamor sodijo tudi borovnice, brusnice, sleči in resa. Je polegel polgrmiček, katerega poganjki dosežejo dolžino tudi do 70 cm, ovalni listki so drobni, nasprotni, usnjati in na spodnji strani zaradi prevlečenosti z voskom sinje barve. Cvetovi so drobni, venec ima štiri navzgor zavihane roglje. Najbolj očiten pa je plod, debela rdeča jagoda. Plodovi so užitni, iz njih na severu izdelujejo marmelade in likerje. Pri nas pa je mahovnica redka in ogrožena vrsta, saj uspeva le na redkih mestih, kjer še najdemo – bolj ali manj ostanke – šotnih barij. Je torej tipična barjanska rastlina, ki se je prilagodila življenju na kislih, z minerali revnih tleh. Pri nas jo najdemo na barjih Julijskih Alp in Pohorja ter na barjanskih ostankih v okolici Ljubljane.

Nožničavi munec (Eriophorum vaginatum)

Nožničavi munec sodi v rod muncev, ki ima v Sloveniji kar pet različnih vrst, toda njihovo število strmo upada, njihova rastišča so vedno redkejša in hitro izginjajo. Vse so namreč rastline bolj ali manj vlažnih in zakisanih predelov – barij, močvirij ali mokrih travnikov z malo hranili v tleh. Prav to pa so rastišča ki zaradi intenzifikacije kmetijstva hitro izginjajo. Nožničavi munec je od vseh naših muncev najbolj kisloljubna in barjanska vrsta, uspeva v zabarjenih smrekovjih in pravih šotnih barjih v Alpah in na Pohorju, pa tudi tu in tam v predalpskem območju. Munec sodi v družino ostričevk (Cyperaceae), »neugledno« družino travam podobnih rastlin z neočitnimi zelenkastimi vetrocvetnimi cvetovi, kamor uvrščamo tudi številčen rod šašev. No, munec pa vendarle prepoznamo zelo hitro in na daleč in sicer po srebrnih ščetinicah, ki v obliki visečih »čopkov« opozarjajo nase – te ščetinice pravzaprav nadomeščajo cvetne liste in se šele po odcvetu podaljšajo in postanejo srebrno bele barve. Nožničavi munec je dobi ime po zelo očitni listni nožnici.

Več na strani Pošte Slovenije.

WWW - navadni koščak in Živalstvo - ptice (23.9.2011)

Navadni koščak sodi v veliko skupino rakov deseteronožcev. V slovenskih sladkih vodah žive tri domorodne vrste teh rakov: jelševec, koščak in koščenec. Največji med njimi je jelševec (Astacus astacus), katerega telo meri do 17 cm v dolžino; živi v potokih, rekah, jezerih, ribnikih in gramoznicah. V preteklosti je imel velik gospodarski pomen, ker se je na veliko uporabljal za prehrano in so ga tudi izvažali v tujino. Po izbruhu račje kuge konec dvajsetega stoletja je njegova številčnost močno upadla.

Navadni koščak (Austropotamobius torrentium) je manjši od jelševca. V dolžino meri do 10 cm in živi predvsem v manjših potokih in tudi v višjih nadmorskih višinah.  Živi v potokih, ki imajo pretežno skalnato dno, kjer se skriva pod kamni. Telo je običajno rjave barve, spodnja stran škarij pa je svetlejša in nikoli rdeča kot pri jelševcu. Živi v srednji in južni Evropi. V Sloveniji je razširjen predvsem v porečjih Save in Drave, manjka pa na Primorskem in v Pomurju. Zaradi manjše velikost ni bil ekonomsko tako zanimiv in ga niso gojili in uporabljali za prehrano. Koščenec  (Austropotamobius pallipes) živi v Sloveniji le v vodah jadranskega porečja. Je podobne oblike in velikosti kot navadni koščak in je prilagojen življenju v presihajočih vodah, tako da preživi sušo v vlažnih kotanjah pod kamni. Vse omenjene vrste rakov so zaradi reguliranja vodotokov in onesnaževanja voda močno ogrožene in zaradi tega tudi zavarovane vrste. Za ohranjanje navadnega koščaka so določena varstvena območja Natura 2000. Med njimi je tudi zahodno Pohorje, kjer je njegova številčnost še posebej visoka.

Mag. Matjaž Jež

Več na spletni strani Pošte Slovenije

Bele štorklje v naših krajih že od nekdaj veljajo za simbol plodnosti. Najpogosteje jih lahko opazujemo v njihovih gnezdih, ki so zgrajena na vrhu telegrafskih in električnih drogov ali na strehah hiš. V svojem naravnem okolju gnezdijo na drevesih in skalnih policah. Prehranjujejo se na travnikih, najraje sveže košenih, dostikrat pa tudi ob melioracijskih jarkih in sveže preoranih njivah. Prehranjujejo se z mnogimi živalmi, vse od majhnih sesalcev in ptic do plazilcev, dvoživk, rib in nevretenčarjev.
Njihova gnezda so pogosto zelo velika, našli so tudi takšna, ki so imela premer več kot dva metra. Bele štorklje prezimujejo v Afriki. Selijo se po dveh poteh: vzhodna pot gre prek Turčije, Bližnjega vzhoda, doline reke Nil vse do vzhodne, včasih pa celo južne Afrike; zahodna pot gre prek Gibraltarja do severa Afrike.
Prva spomladanska opazovanja belih štorkelj vsako leto beležimo na spletni strani www.springalive.net.

Katarina Denac in Barbara Vidmar

Več na spletni strani Pošte Slovenije

Veliki škurh. Največjega evropskega pobrežnika z lahkoto prepoznamo po zelo dolgem, rahlo navzdol zakrivljenem kljunu in po spevnem oglašanju med svatovskim letom. Pri nas je redek gnezdilec, ki naseljuje le ekstenzivna travišča Ljubljanskega barja in Cerkniškega jezera.
Njegov prvotni gnezditveni prostor so obsežna odprta barja, mokrotni travniki, poplavne ravnice in mokre resave. Danes gnezdijo na pašno-kosnih travnikih. V času, ko ne gnezdi, je precej družabna ptica in jih lahko v večjih skupinah opazujemo na obali ter v notranjosti na poplavljenih travnikih ali drugih vodnih telesih, kjer si najdejo dovolj hrane. Hranijo se z različnimi majhnimi živalmi, kot so deževniki, žuželke in njihove ličinke, na obali tudi školjke, polži in raki.
Velikega škurha ogroža intenzifikacija kmetijstva, predvsem spreminjanje travnikov in mozaične kulturne krajine v monokulture koruze in drugih poljščin.

Katarina Denac in Barbara Vidmar

Več na spletni strani Pošte Slovenije

Belohrbti detel je ptica, ki prebiva predvsem v listnatih gozdovih z velikim deležem starih dreves ter trohnečimi debli in štori. Razmeroma težko ga opazimo, saj je zelo plah. S svojimi 25 centimetri je največji med našimi detli. Samec in samica za valjenje in vzrejo mladičev izkljuvata duplo z ovalnim vhodom, največkrat v trhla debla bukev. Večinoma se prehranjuje z žuželkami.
Tako v Sloveniji kot tudi v Evropi je belohrbti detel zelo redka vrsta. Pri nas naseljuje predvsem bukove in mešane ostanke pragozda. Njegovo redkost lahko pripišemo načinu gospodarjenja z gozdovi, ki ne zagotavlja zadostne količine odmrlega padlega in stoječega drevja za preživetje belohrbtega detla. Z večjim odvzemom biomase se sestoji bukve v gozdovih vedno bolj pomlajujejo, s tem pa je tudi populacija belohrbtega detla v Sloveniji vedno bolj ogrožena.

Katarina Denac in Barbara Vidmar

Več na spletni strani Pošte Slovenije

 

Vrtni strnad je ptica suhih, ekstenzivnih travnikov s posameznimi grmi in drevesi, ki so njegova pevska mesta. Gnezdi skoraj po vsej Evropi, za gnezditev pa si izbira suhe, redko poraščene travnate površine, tu in tam posejane z golimi peščenimi tlemi. Prehranjuje se v mozaični kmetijski krajini, najraje na neškropljenih žitnih njivah v okolici vasi, in sicer s semeni in žuželkami. Prezimuje predvsem v Afriki in na Srednjem vzhodu ter ga lahko označimo kot selivca na dolge razdalje.
Vrtni strnad spada med naše najredkejše in najmanj številčne gnezdilke med pticami pevkami. Pričakujemo, da se bo s širitvijo ekstenzivne paše z nizko obtežbo pašnih živali na Krasu povečal tudi zanj primeren habitat.                                                                                       

Katarina Denac in Barbara Vidmar

Več na spletni strani Pošte Slovenije

Živalstvo - Slovensko morje - glavata kareta (27.9.2013)

Želva glavata kareta živi tudi v našem morju. Ko se približuje zima, postane vse manj aktivna in se odseli iz Severnega Jadrana v toplejša morja.

Živi prek 80 let. Zraste lahko čez 1,00 m, tehta pa lahko več kot 200 kg.

Kot vse vrste morskih želv je tudi glavata kareta ogrožena zaradi uničevanja peščenih plaž, na katerih gnezdijo. Ogrožajo jo tudi turizem, onesnaževanje morja z odpadki ter ulov z ribolovnimi orodji, kot so koče, parangali in stoječe mreže.

Vanja Bončina in Valter Žiža

Več na spletni strani Pošte Slovenije.

Slovenske ptice (27. 5. 2016)

 

Sršenar. Predstavnik družine orlov, ki s svojimi 50 do 58 cm dolžine dosega velikost kanje, od katere je vitkejši. Njegov življenjski prostor so odprti listnati in mešani gozdovi, ki mejijo na pašnike in senožeti. Gnezdo naredi običajno visoko na drevju, pogosto zasede opuščeno gnezdo drugih ptičev. Ima en zarod, znese eno do tri jajca. Njegova hrana so osja zalega, odrasle ose in čebele, tudi dvoživke in ptiči. Sršenar
je poletna vrsta, seli se prek Gibraltarja, Sicilije in Bosporja do južne Afrike. Pri nas je razmeroma pogost gnezdilec.


Gozdni jereb. V družini koconogih kur je s svojo dolžino od 35 do 37 cm eden najmanjših. Živi v svetlih iglastih in mešanih gozdovih z nekaj podrasti in se za razliko od ostalih predstavnikov družine vse leto zadržuje na zelo majhnem območju, velikem le nekaj 100 kvadratnih metrov. Živi v paru, zelo prikrito in ga težko opazimo. Samica znese šest do deset jajc, za mladiče skrbita oba starša. Njegova hrana so rastlinski popki, poganjki in razna semena. Je naša dokaj razširjena vrsta po vseh hribovitih območjih.

 

Čebelar. Čudovito obarvan predstavnik družine legatov, njegova dolžina je od 27 do 29 cm. Živi v odprtih predelih, kjer ima na razpolago ilovnate ali peščene stene, da lahko izkoplje gnezdilni rov. Gnezdi kolonijsko. Znese štiri do sedem jajc, oba starša valita in skrbita za mladiče. Čebelar v zraku lovi večje žuželke, kot so kačji pastirji, pa tudi čebele. Je poletna vrsta in se jeseni odseli. Pri nas je zelo redek gnezdilec.


Janez Gregori

Več na spletni strani Pošte Slovenije.


Na vrh