Pohorje
Ornitološki pomen Pohorja izhaja predvsem iz razmeroma dobro ohranjenih sestojev iglastih gozdov borealnega tipa, ki jih spremljajo številne naravne presvetlitve na vlažnih barjanskih tleh. V teh gozdovih živi več vrst sov, med katerimi sta zlasti pomembna koconogi čuk Aegolius funereus in mali skovik Glaucidium passerinum. Pojavljanje obeh vrst smo, po več desetletnem obdobju brez kakršnihkoli podatkov, ponovno potrdili šele pred šestimi oziroma devetimi leti (BRAČKO 1994; VOGRIN 1994; BOžIč & VREZEC 2000).
Edini, ki je koconogega čuka in malega skovika zabeležil pred tem, je bil REISER (1925). Kljub temu, in kljub pomanjkanju natančnejših kvantitativnih podatkov, lahko rečemo, da je avifavna Pohorja kar dobro raziskana. Številni nočni popisi v širši okolici Osankarice in v manjši meri tudi drugod so pokazali, da sta lahko tako koconogi čuk kot mali skovik v primernem habitatu dokaj pogosti vrsti. Lokalno lahko vsaj v nekaterih letih dosegata tudi precej visoke gostote. Osrednji del njune razširjenosti na Pohorju leži nad 1200 metri nadmorske višine, čeprav sta bila ugotovljena tudi nižje.
Predvsem mali skovik najraje zaseda teritorije na robovih manjših čistin, barij in razredčitev dreves v starejših gozdovih. Od ostalih vrst sov na Pohorju gnezdita še mala uharica Asio otus in lesna sova Strix aluco. Tukajšnja gnezdišča teh dveh vrst so med najvišjimi znanimi v Sloveniji, saj sta bili ugotovljeni tudi na nadmorskih višinah nad 1000 metrov (BOžIč & VREZEC 2000). Zelo majhna je populacija ruševca Tetrao tetrix, ki ga srečamo samo še na najvišjih predelih s travnatimi planjami poraslega zahodnega dela Pohorja. Tukaj se samci spomladi zberejo na štirih preostalih, številčno precej šibkih rastiščih, kjer izvajajo svoje svatovske rituale.
Domnevamo, da se pohorska populacija sicer napaja z osebki iz Kamniško- Savinjskih Alp, kar pa očitno ne pripomore k njenemu povečanju (GULIč 2002). Velik pomen ji pripisujemo prav zaradi njenega robnega značaja, ki predstavlja tudi skrajno jugovzhodno mejo areala alpske populacije ruševca. Podobno je situacija na Pohorju slaba tudi z nekdaj veliko bolj razširjenim divjim petelinom Tetrao urogallus (čAS 2000). Od redkih vrst ptic velja omeniti še sloko Scolopax rusticola, ki smo jo prav tako odkrili šele v zadnjih letih (VREZEC 2000). Morda v okolici visokih barij in drugih presvetljenih delov gozdov niti ni tako maloštevilna, kot kažejo dosedanji podatki.
Prava senzacija je bila leta 1997 odkrita gnezditev močvirskega martinca Tringa glareola pri Lovrenških jezerih, katerega areal gnezditvene razširjenosti leži običajno precej bolj severno od naših krajev (VOGRIN 1998). To je tudi edini doslej znani primer gnezdenja te vrste pobrežnika pri nas. Kljub temu pa močvirskega martinca verjetno ne moremo uvrstiti na seznam rednih gnezdilk Slovenije. V sestojih ruševja v okolici barij je prav pogost severni kovaček Phylloscopus trochilus, ki v Sloveniji dosega mejo svojega gnezditvenega areala.
Gostote severnega kovačka na Pohorju so najvišje pri nas, kar daje pohorski populaciji dodaten nacionalni pomen. V tem tipu habitata mu delata družbo predvsem siva pevka Prunella modularis in mlinarček Sylvia curruca, s katerima oblikuje tipično ptičjo združbo ruševja. Skrivnostna vrsta je črna štorklja Ciconia nigra, ki verjetno gnezdi v gozdovih na obrobju Pohorja, čeprav smo jo večkrat opazovali tudi višje (npr. BOžIč 1992). Izmed detlov je posebej zanimiv triprsti detel Picoides tridactylus.
Čeprav je razširjen po celotnem slemenu Pohorja, ga zaradi tihega načina življenja težko opazimo. Najraje ima tiste predele gozdov, kjer je vsaj nekaj suhega oziroma odmrlega drevja. Podobno velja tudi za duplarja Columba oenas, ki pa je zelo redek, saj smo ga doslej odkrili le na nekaj lokacijah. Čas ob prvem jutranjem svitu na najvišjih delih pripada komatarju Turdus torquatus, kljub temu, da je njegova pesem za predstavnika drozgov precej tiha in enostavna. Še posebej pogosti so na obrobjih travnatih planj, ki jim
nudijo primerna prehranjevališča.
(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)
Pohorje je največje hribovje v slovenskem delu Vzhodnih oziroma Centralnih Alp. Hkrati je tudi zadnje višje pogorje v Sloveniji, preden se pretežno hribovita pokrajina zahodnega dela države prevesi v panonski svet na vzhodu. Kamninska in tektonska zgradba Pohorja je pestra, kar je posledica njegove lege na stiku Vzhodnih in Južnih Apniških Alp. Med kamninami prevladujejo stare metamorfne kamnine, ki s strani obdajajo tonalitno jedro hribovja (PERKO & OROŽEN ADAMIč 1998).
Osrednji del Pohorja je razgibana planota na nadmorskih višinah med 1200 in 1500 metri, z večino površja na okoli 1300 metrih n. v. To območje omejuje na vzhodu povodje Lobnice, na jugu Veliki vrh (1344 m) in Rogla (1517 m), na zahodu potok Radoljna ter na severni strani Klopni vrh (1340 m). Proti vzhodu in zahodu od tega območja se Pohorje nadaljuje v obliki zaobljenega slemena. Zahodni del je precej višji, z nadmorskimi višinami nad 1500 metri, najvišje pa se vzpne na črnem vrhu (1543 m).
Značilne so številne globoke grape po katerih tečejo potoki med katerimi so največji Lobnica, Radoljna, Velka, Mislinja in Oplotnica. Meja poselitve je na južni strani na okoli 1000 metrih n. v., na severni pa 100-200 metrov nižje.Meja IBA-ja poteka približno po izohipsi, ki označuje pas s 1000 metri nadmorske višine in ne zajema nobenega naselja, le posamezne kmetije, gozdarske in lovske koče, cerkve ter turistične objekte.
Večino površja znotraj teh meja pokriva pretežno smrekov gozd. Travnate planje na vrhu Pohorja niso naravna travišča nad gozdno mejo, pač pa posledica izkoriščanja gozda za potrebe pašništva, glažutarstva, fužinarstva in drugih dejavnosti v preteklosti (PERKO & OROŽEN ADAMIč 1998).
(vir: L. Božič: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji 2)
Zgibanka Pohorje - skrivnostno pogorje divjega petelina (pdf, 1,1 mb)